Danes se piše zgodovina ...

Mnogi so namreč prepričani, da leto 1919 ni najbolj ustrezna letnica začetka obstoja visokega šolstva pri nas, saj da se je to začelo razvijati že mnogo prej in da bi univerza z uradnim premikom začetka svojega delovanja močno pridobila ugled ter si s tem zagotovila tudi več finančnih sredstev. Če bodo tovrstni predlogi kdaj obrodili sadove, bo pokazal čas, za rojstvo prve slovenske univerze (za) zdaj velja leto 1919, natančneje 3. december 1919, ko je potekalo prvo predavanje.  

Višje šolstvo se je v Ljubljani začelo s protestantskimi stanovskimi šolami v 16. stoletju, v obdobju protireformacije so taktirko od pregnanih protestantov prevzeli jezuiti. V letih 1597 in 1773 je v Ljubljani deloval jezuitski kolegij, kjer so bili v ospredju humanistične študije, latinščina in teologija, a študentje, takrat dijaki, ob koncu študija niso mogli pridobiti akademskega naziva, saj je bilo to mogoče le na univerzah. Leta 1704 je bila v Ljubljani ustanovljena tako imenovana semiuniverza. Pogoj za univerzo so bile v tistem času štiri fakultete, semiuniverza oziroma, kot že ime pove, poluniverza, pa je imela sprva zgolj dve, teološko in filozofsko. 

Posebno (univerzitetno) poglavje je sledilo v času Napoleonovih Ilirskih provinc. Francozi so na slovenskih tleh ustanovili prvo pravo moderno univerzo, a kaj, ko ni obstala niti toliko časa, da bi študij končala ena generacija. V času Avstro-Ogrske med letoma 1857 in 1918 so bili vsi poskusi ustanovitve lastne univerze zatrti v kali, češ, Slovenci niti svojega jezika nimate, zakaj bi imeli univerzo? Komaj leto po razpadu Avstro-Ogrske pa so se v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, prizadevanja za lastno univerzo okrepila, zadnja in odločilna akcija je bila ustanovitev Vseučiliške komisije, ki je vodila priprave za ustanovitev univerze. In to ne glede na to, da so se v takratnem časopisju in javnosti na sploh kresala mnenja za in proti lastni univerzi, žgoče so bile tudi razprave o tem, kje bi bil njen sedež – poleg Ljubljane so omenjali Trst in Gradec, četudi nista bila slovenska – ter kakšen naj bo uradni jezik na njej. 

Ima sploh smisel ohranjati lasten jezik in kulturo ali pa bi bilo bolje postati del enovitega jugoslovanskega naroda s srbohrvaškim jezikom, je bilo v tistem času eno od zelo aktualnih vprašanj. Prisotne so bile tudi težnje po zgolj eni sami, jugoslovanski univerzi v Beogradu, v Ljubljani in Zagrebu pa naj bi bili zgolj njeni podružnici. A ne glede na vse, zgodovinske okoliščine ter splet dogodkov so bili v tistem času nastanku univerze precej bolj naklonjeni kot v preteklosti, tako da je vse skupaj potekalo dokaj hitro. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 v zameno za slovenski podpis proračuna kraljevine podpisal Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, s čimer je bila današnja Univerza v Ljubljani uradno ustanovljena. 

»Nastanek ljubljanske univerze je poleg dolgoletnih, večstoletnih prizadevanj, številnih srečanj, poglobljenih pogovorov in smelih načrtov slovenskih mislecev tudi posledica političnega kupčkanja,« nam rojstvo prve slovenske univerze opiše zgodovinar in profesor dr. Božo Repe, tudi avtor še čisto sveže monografije o najstarejši akademski ustanovi pri nas. Ustanovne članice univerze so bile filozofska, medicinska, pravna, tehniška in teološka fakulteta. Dober mesec po ustanovitvi, 31. avgusta, je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev univerze, vlada je za njene prostore namenila stavbo Kranjskega deželnega dvorca, kjer je sedež univerze še danes. Zaradi svoje zgodovinske pomembnosti tako velja za kulturni spomenik prve kategorije. 

Prvi vpisi so se začeli jeseni, za prvo predavanje pa velja predavanje jezikoslovca, profesorja in takratnega dekana filozofske fakultete Franceta Ramovša o historični gramatiki slovenskega jezika 3. decembra. V časniku Slovenski narod so takrat zapisali: In napočil je dan 3. decembra 1919, zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo, ki ga je naklonila velika doba našemu malemu narodu, da nam je ustvarila v naši svobodi tudi naše ognjišče znanosti, vede in kulture, dan, ko je naša akademska omladina, zbrana v deželni zbornici poslušala od 9-ih do 10-ih dopoldne prvo predavanje v pravkar ustvarjeni slovenski univerzi. Osrednje sporočilo časnika je bilo: Danes se piše zgodovina, narod je dobil svojo univerzo.

Prvi študentje, prva doktorica, prva svetovna vojna, prve težave

V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na univerzo vpisanih 942 študentov, od tega 28 žensk in 914 moških. A ne glede na prevlado moških  – s prvim doktorskim nazivom se ponaša ženska – kar takrat tudi v evropskem prostoru ni bila redkost. Ana Mayer je 15. julija 1920 doktorirala z disertacijo O učinkovanju formalina na škrob. Ana Mayer je – tako kot približno polovica študentov – na novi univerzi le dokončala študij, ki ga je začela na Dunaju, druga polovica pa so bili večinoma devetnajstletniki, ki so v Ljubljani v študijske klopi sedli prvič. »Vsak redni študent je moral za vpis na univerzo izpolnjevati določene pogoje, na primer, imeti je moral zrelostno spričevalo, če je pred tem že študiral na kateri od drugih univerz, pa odhodno spričevalo. Sprejemne liste je potrjeval dekan, študenti pa so že v prvem študijskem letu dobili knjižice – znamenite indekse, plačati so morali tudi imatrikularno pristojbino. Prvi rektor na novo ustanovljene univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden vidnejših matematikov z začetka 20. stoletja, fakultete so dobile prve dekane in prodekane, ustanovljen je bil univerzitetni svet, najvišji organi nove univerze, kmalu zatem je bila konstituirana tudi univerzitetna uprava,« začetke delovanja opisuje vodja Arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani Tatjana Dekleva. 

Ljubljanska univerza je bila v času med obema vojnama najmlajša in tudi najmanjša univerza v takratni Kraljevini SHS, kar pomeni, da je prejemala najmanj finančnih sredstev. V navalu jugoslovanstva so se vztrajno ponavljali predlogi o njeni ukinitvi oziroma združitvi ali pripojitvi k zagrebški univerzi. A ne glede na vse križe in težave ter pritiske je število študentov vztrajno naraščalo, v študijskem letu 1940/41, v letu pred izbruhom druge svetovne vojne na Slovenskem, jih je bilo vpisanih že 2474, tudi število učiteljev se je s prvotnih 18 povečalo na 90. »Skozi celotno obdobje med obema vojnama je univerzo pestilo predvsem pomanjkanje prostorov in opreme, vselej si je prizadevala zapolniti tudi profesorski kader, pa čeprav so se v domovino vračali tisti profesorji, ki so v času Avstro-Ogrske predavali na tamkajšnjih univerzah in so po razpadu monarhije ostali brez dela. A v Ljubljani jim sprva ni bilo lahko: plače so bile slabe, težko je bilo dobiti stanovanja, ni bilo denarja za prepotrebne učne pripomočke, še za gradnjo oziroma pridobitev primernih objektov so se morali boriti profesorji sami. A ne glede na vse: večina slovenskih profesorjev je z navdušenjem sprejela klic domovine in sodelovala pri nastanku naše lastne univerze,« pojasnjuje Tatjana Dekleva. 

Univerza kot branik slovenstva ali valilnica kadrov? 

Ljubljana je  v obdobju med obema vojna postala novo univerzitetno središče, študentje, ki so prišli iz tujine, so s seboj prinesli tudi tradicijo študentskega organiziranja, že v prvem študijskem letu je začelo delovati 11 študentskih organizacij, postopoma se je začelo rojevati študentsko življenje, kot ga poznamo danes. A kakšna je sploh bila osrednja vloga univerze v tistem obdobju? Prof. dr. Božo Repe pravi, da sta se razvila in soobstajala dva osrednja koncepta. Prvi je univerzo razumel kot osrednjo nacionalno institucijo, branik slovenstva, drugi kot vseučilišče, valilnico profesorjev, učiteljev, uradnikov, odvetnikov. »Obstajala je skupina profesorjev, ki je vztrajala pri univerzalnih kriterijih, univerza je bila za njih osrednje nacionalno znanstveno središče, kjer mora biti prostor izključno za slovenski jezik, pa čeprav je bila prva generacija profesorjev mednarodno precej pisana, med njimi so bili poleg Slovencev predvsem Rusi in Jugoslovani, nikakor pa ne Nemci. Pri tem konceptu so bili v ospredju izobraževanje, rast in razvoj, ne pa toliko sam znanstveni in univerzalni pristop,« pojasni dr. Repe ter doda, da sta se oba koncepta prepletala in ne izključevala. 

O pritiskih in poskusih vpliva na univerzo – skozi njeno celotno zgodovino  – pa veliko pove že število njenih preimenovanj. Ljubljanska univerza se je skozi svojo zgodovino preimenovala kar sedemkrat, prvič že deset let po svoji ustanovitvi, leta 1929, ko jo je pod svoje okrilje vzel in se za njeno ohranitev postavil kralj Aleksander I., zato tudi ime Univerza Kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je imela dve imeni, italijansko in nemško, po politiku je ime ponovno nosila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil njen uradni naziv Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. »Ideologija in politika sta vedno vplivali in še danes vplivata na delovanje in na sam obstoj univerze. Je pa res, da so bili ti vplivi v različnih zgodovinskih obdobjih različni, je neposreden dr. Repe. Gre zlasti za samo financiranje, s katerim lahko politika najbolj neposredno vpliva na univerzo, in to tudi počne, ter vprašanje univerzitetne oziroma raziskovalne avtonomije univerze. 

Mračna leta druge svetovne vojne in razcvet po njej

Najbolj kritično obdobje za ljubljansko univerzo je bil brez dvoma čas druge svetovne vojne, ko je univerza z večkratnimi prekinitvami sicer močno okrnjena delovala, a je v resnici bolj životarila kot živela. »Najhuje je bilo v času italijanske okupacije. Italijani so univerzo – upravičeno – videli oziroma razumeli kot središče odpora proti okupaciji. Spomnimo, da je znameniti Radio Kričač nastal prav na univerzi. Ogromno študentov in profesorjev jo je zapustilo in odšlo v partizane ali delalo zanje. V obdobju nemške okupacije je bilo prav tako hudo, pritisk domobranske uprave je bil celo večji kot nemški. Univerzo so želeli ukiniti, predvsem pa si jo podrediti. Tu so bili tudi pritiski katoliške cerkve, ki je želela univerzo prikazati kot katoliško univerzo, v njenih prostorih so organizirali cerkvene proslave ter izobešali križe. Notranji konflikt je bil tu neizbežen, saj je bil in je še danes univerzitetni prostor pretežno levičarsko-liberalno okolje. Po koncu vojne pa so tudi univerzo zajele čistke, ki so pomenile slovo vrste predavateljev, nekateri med njimi so bili sicer kasneje rehabilitirani,« temačno obdobje med vojno in po njej opiše prof. dr. Repe. A konec druge svetovne vojne je univerzi vendarle prinesel obdobje miru ter je pomenil začetek njenega preporoda in razcveta. 

Vedno več fakultet in študentov, pestrejši študijski programi

Po drugi svetovni vojni je bila prva naloga obnoviti v vojni poškodovane prostore posameznih fakultet in univerzitetne knjižnice ter gradnja novih objektov. Za univerzo je bilo v tem obdobju namenjenih precej več finančnih sredstev kot doslej, a še vedno ne dovolj. Ustanovne članice so namreč hitro širile svoje študijske programe, družbeni razvoj je zahteval vedno več strokovnjakov z različnih področij. »Leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila gospodarska fakulteta, leto kasneje še agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Kot deseta članica je bila leta 1971 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predhodnica današnje Fakultete za družbene vede.

Ob tem je vztrajno raslo tudi število študentov, v študijskem letu 1970/1971 jih je bilo že krepko čez 15.000. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom k ljubljanski univerzi in njenim desetim fakultetam pridružilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu, Višja šola za socialne delavce, Višja šola za zdravstvene delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola,« pojasnjuje Tatjana Dekleva. Zakonodaja in s tem delovanje univerze in njenih fakultet ter visokih in višjih šol so se za časa nekdanje skupne države pogosto spreminjali. Univerza je imela zdaj več, zdaj manj avtonomije, pogoste so bile težnje po njenem razbitju in večji samostojnosti posameznih fakultet, novosti so bile stalnica tudi v učnem sistemu, sprejetih je bilo več študijskih reform. 

Iz Beograda je za svoje delovanje v različnih obdobjih prejemala različne vsote denarja. Medtem ko so bila šestdeseta leta prejšnjega stoletja glede financ precej kritična, se je finančno stanje v sedemdesetih spet precej popravilo. Na univerzo so brez dvoma v vseh obdobjih vplivali širši družbeni in politični dogodki ter procesi. Tu so bile reelekcije profesorjev, prvovrstni politični akt, s katerim je konec petdesetih let oblast na vsakih nekaj let preverjala »primernost« profesorjev za nadaljevanje njihove profesure, v resnici pa je šlo za »nič drugega kot za preverjanje politične dejavnosti profesorjev oziroma njihove zvestobe režimu«, opisuje dr. Repe. V različnih obdobjih so univerzo vodili različni organi oziroma sveti, katerih člani so bili pogosto izvoljenci politike – takratne Ljudske skupščine –, njihove  odločitve so bile torej politične. A ne glede na vse, univerza je šla vedno v korak s časom in je bila včasih očitna, drugič nekoliko prikrita kritičarka razmer ter znanilka nekih novih časov in prihajajočih sprememb. 

Med letoma 1968 in 1972 so tudi slovenski študenti sledili množičnim globalnim protestom proti obstoječemu družbenemu sistemu in družbeni neenakosti. Medtem ko so študentje po svetu zavračali bodisi kapitalizem bodisi socializem, so se jugoslovanski študentje zavzemali za t. i. samoupravni socializem, ena od njihovih zahtev je bila tudi reforma univerze. V tem obdobju, leta 1969, je začel delovati Radio Študent, v sredini leta 1971 se je po protestih na Aškerčevi ulici odvila znamenita zasedba filozofske fakultete. Študentje so torej tudi pri nas postali pobudniki družbenih sprememb, večina profesorjev pa jih je pri tem podprla. 

Ena od pomembnih prelomnic v zgodovini slovenskega šolstva, tudi univerzitetnega, je bilo kasneje še obdobje usmerjenega izobraževanja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je spet prevladovalo prepričanje, da naj bo univerza vseučilišče, ki naj v prvi vrsti izobražuje kader za potrebe gospodarstva in širše družbe. Novo pomembno spremembo v visokem šolstvu je prinesla osamosvojitev Slovenije leta 1991 in z njo leta 1993 sprejeti Zakon o visokem šolstvu, ki je v ospredje spet postavil znanstvenoraziskovalno delo in avtonomijo univerz. 

Najbolj razvpita reforma zadnjega obdobja je brez dvoma bolonjska reforma. To sicer vseevropsko reformo visokega šolstva je vsaka država oblikovala po svoje, Slovenija je, podobno kot večina zahodnoevropskih držav,  izbrala t. i. model 3 + 2. A v praksi se je, če nekoliko posplošimo, izkazalo, da si zdajšnji magistri v petih letih pridobijo podobno izobrazbo, kot so si jo prej diplomanti po štirih letih študija, oziroma da triletne prve stopnje nikakor ni mogoče enačiti z nekdanjim štiriletnim dodiplomskih študijem. Že kmalu po uvajanju bolonjske reforme se je zdelo, da z njo ni zadovoljen nihče, ne študenti ne profesorji. In tak občutek je v širši javnosti obveljal vse do danes, predvsem zato, ker študenti ter tudi mnogi profesorji nenehno opozarjajo, da kakovost študija pada. 

Na filozofski fakulteti se je tako leta 2011 ponovila zasedba filozofske fakultete, vsake toliko časa se na veliko razpravlja o smiselnosti uvedbe šolnin, v zadnjem obdobju, po letu 2015, je največ prahu dvignila afera s preveč izplačanimi dodatki vrste profesorjev na več fakultetah ljubljanske univerze. 

Ljubljanska univerza se je v samostojni Sloveniji postopoma razvila v klasično evropsko univerzo, ki se danes lahko pohvali z uvrstitvijo med tri odstotke najboljših univerz na svetu, kot piše na njihovi spletni strani. Na eni najpomembnejših in najstarejših akademskih lestvic, Academic Ranking of World Universities, se že vrsto let uvršča med 500 najboljših univerz, na eni od drugih pomembnejših lestvic, The Center for World University Rankings, zaseda odlično 370. mesto, na še eni, Times Higher Education, je nekoliko nižje, med mestoma 601 in 800. Na njenih danes 23 fakultetah in treh umetniških akademijah študira skoraj 40.000 študentov. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (december 2019)

Več o reviji Gea >